Kulturni dan na Gorenjskem
V petek, 23. septembra, smo se učenci osmih razredov ob 8.30 odpravili proti tako imenovanemu literarnemu trikotniku na Gorenjskem.
Najprej smo se odpravili proti Vrbi, kjer stoji rojstna hiša Franceta Prešerna, ki se drugače imenuje “Pr` Ribič” in je bila zgrajena v 16. stoletju. V hiši smo videli veliko predmetov iz takratnega časa, ki jih zdaj ne uporabljamo več, na primer stari “peglezn” (likalnik), zibelko, gorenjsko krušno peč, krtačo za razčesavanje lanu … Vodič nam je omenil tudi par vraževerij, ki so jih imeli v tistem času: verjeli so, da jim je smrt vedno za petami in jih želi udariti v srce, zato so ponoči, ko se smrti niso uspeli izmakniti s premikanjem, spali v pol sedečem položaju, da jih je smrt zgrešila ob poskusu napada. Zato danes pravimo “stegnil se je” (umrl je). Ogledali smo si tudi črno kuhinjo, kjer še danes diši po dimu, vežo ter bivalni prostor, kjer sta bili dve omarici. V eni so bili shranjeni dokumenti, v drugi pa kakšne domače dobrote (salama, bel kruh, vino…), namenjene pogostitvi sosedov.
Kasneje smo se odpravili v Doslovče, kjer smo imeli malico, in si ogledali revnejšo kmečko hišo, in sicer rojstno hišo Frana Saleškega Finžgarja, ki je najbolj znan po romanu Pod svobodnim soncem. Družina je bila znana po tkanju platna, šivanju ovčjih kožuhov in irhastih hlač. Ogledali smo si črno kuhinjo, vežo in ostale bivalne prostore, ki so bili veliko manjši od tistih v Vrbi. Zaradi pomankanja denarja so večinoma jedli samo kašo, le za praznike in ob nedeljah so spekli pogačo (bel kruh).
Zadnja destinacija je bil ogled rojstne hiše Matija Čopa v Žirovnici. Matija Čop je poleg tega, da je bil velik Prešernov prijatelj, veliko pripomogel, da govorimo slovensko in ne nemško in da uporabljamo pisavo gajica in ne metelčico ali dajnčico. Drugače pa je Čop najbolj poznan po tem, da je govoril kar 19 jezikov. Leta 1835 je utonil v Savi. Prešeren mu je zato posvetil pesem Krst pri Savici. Ogledali smo si tudi film o pomembnem zgodovinskem najdišču v Ajdni ter o pomembnih možeh tega območja, med zgoraj omenjenimi tudi o pisatelju Janezu Jalnu ter čebelarju Antonu Janšu.
Po ogledu je sledil povratek v šolo, kamor smo prispeli ob 12. 45.
Martin Sodnik, 8. a
