Sončna sobota! 31 radovednežev OŠ Šenčur, učitelji zgodovine Boštjan, Maja in Olga se po uri in pol vožnje ustavimo v Kočevski Reki.
Razdelimo se v dve skupini; ena odide v bunker Škrilj, druga pa do jezera Reka. Izvemo, da so področje v 14. stoletju naselili Kočevarji, skromni kmetje, krošnjarji, ki so svoje nemško narečje ohranili 600 let. Po 1. vojni je nova oblast odpravila nemška krajevna imena, razpustila društva, prepovedala nemški jezik. 1941 so Kočevarje preselili v Posavje, 1945 pa so Slovenijo zapustili.
Sprehodimo se do umetnega jezera Reka, kjer gnezdi orel belorepec. Okoli jezera so urejene učne poti, po delu jezera pa lahko supamo. Sredi vasi, poleg cerkve, raste najdebelejši oreh v Sloveniji, star več kot 400 let. Pod njim je kamnita klop, kjer so se zbirali vaški možje in sprejemali pomembne odločitve za kraj.
Z avtobusom se peljemo globoko v gozd. Še nekaj korakov in pred nami je bunker Škrilj, ki so ga za javnost odprli leta 2017. Nahaja se 80 m pod zemljo, zgrajen v času hladne vojne. Vsi, ki so karkoli vedeli o njem, so morali strogo molčati in vstopati vanj s prevezo na očeh. V omarice smo odložili telefone, ker je fotografiranje in snemanje prepovedano. 500 m hodnikov in šest podzemnih sob z lastnim vodnim zajetjem in dvema generatorjema za proizvodnjo električne energije omogoča bivanje 30 osebam do 100 dni. Na koncu bivalnega dela je ozek navpični rov z dolgo lestvijo, ki vodi na prosto. Služil je kot komunikacijska podpora bližnjim vojaškim objektom v Gotenici, kamor bi se v primeru napada umaknilo republiško in vojaško vodstvo.
Pot nadaljujemo po dolini reke Kolpe in na levi uzremo grad Kostel. Ker cesto obnavljajo, se zagrizemo v kilometer dolg klanec. Grad Kostel je nekdaj dajal zatočišče pred Turki, danes pa ponuja izjemne poglede na dolino reke Kolpe, gozdove in okoliške vasi. V spremstvu vodičke smo si ogledali razstave ter prisluhnili zanimivostim iz grajske zgodovine.
Na poti domov si v Kočevju privoščimo še sladoled, nato pa si s petjem, klepetom in poslušanjem glasbe ustvarimo prijetno vzdušje do šolskega dvorišča. Bilo je fajn!
Zapisala učiteljica: Olga Tomažič